Mentimeter - vprašanja in odgovori

Objekt za energijsko izrabo odpadkov je namenjen obdelavi tistega dela odpadkov, ki jih kljub ločenemu zbiranju, ponovni uporabi in recikliranju ni več mogoče materialno predelati. V praksi vsak sodoben sistem ravnanja z odpadki ustvarja t. i. preostanek MKO.

Ključno je razumeti, da tega preostanka ni mogoče drugače primerno uporabiti, zato ga je treba v vsakem primeru termično obdelati (sežgati oziroma energijsko izrabiti). Alternativa je odlaganje, ki ni več sprejemljiva rešitev, saj povzroča dolgoročne okoljske vplive, od emisij metana, tveganja za onesnaženje podtalnice in trajno zasedbo prostora.

Pomembno je tudi, da o tej tehnologiji uporabljamo izraz energijska izraba odpadkov (in ne zgolj preprosto “sežigalnica”). Razlog je v tem, da ne gre le za odstranjevanje odpadkov, temveč za izkoriščanje njihove preostale kalorične vrednosti. V praksi to pomeni, da iz odpadkov pridobivamo toploto za daljinsko ogrevanje, električno energijo in s tem nadomeščanje del fosilnih goriv. To torej ni naprava za “znebiti se odpadkov”, ampak energetski objekt, ki lahko prinaša konkretne koristi mestu, v prvi vrsti predvsem kot stabilen lokalni vir toplote.

Danes velik del teh odpadkov izvažamo v tujino, kjer jih prav tako energijsko izrabijo. S tem povzročamo dodatne emisije zaradi transporta, naš problem rešujejo druge države, energijo (toploto in elektriko) dobijo drugi, mi pa za celoten proces plačamo. Na ta način stroške nosimo doma, koristi pa ostanejo drugje.

Zato se postavlja smiselno vprašanje: ali ni dolgoročno bolj odgovorno in učinkovito, da ta neizogiben del odpadkov obdelamo doma – pod lastnim nadzorom, z jasnimi okoljskimi standardi in tako, da energija ostane lokalni skupnosti? Objekt za energijsko izrabo tako predstavlja enega od zadnjih členov hierarhije ravnanja z odpadki, ne nadomešča recikliranja, ampak dopolnjuje sistem, hkrati pa omogoča, da iz neizogibnega preostanka dobimo vsaj koristno energijo, namesto da bi postal zgolj dolgoročno okoljsko breme.

Odločanje o takšnem projektu poteka na več ravneh. Občina vodi prostorski in razvojni del projekta, medtem ko država preko pristojnih institucij izdaja ključna dovoljenja, predvsem v okviru presoje vplivov na okolje in okoljevarstvenega dovoljenja. Gre torej za kombinacijo lokalnih odločitev, državnih postopkov in strokovnih presoj.

Referendum je vsekakor ena od možnosti vključevanja javnosti.

V vsakem primeru, tudi če, oziroma, ko bo referendum v prihodnje izveden, naš pristop ostaja, da mora biti odločanje transparentno, postopno in odgovorno, da najprej preverimo, ali ima projekt osnovno družbeno podporo, nato izvedemo podrobne strokovne analize (presoja vplivov na okolje, tehnične rešitve, prometne študije ipd.), ki pokažejo, ali je takšen objekt sploh mogoče umestiti v prostor in kakšne bi bile njegove realne posledice. Šele po pridobljenih dejstvih in analizah pa bi bilo smiselno sprejeti odločitev, saj se bomo šele takrat odločali na podlagi konkretnih podatkov, ne zgolj ocen ali predpostavk. Tak pristop združuje strokovnost in zakonodajne postopke, transparentnost ter demokratično legitimnost odločanja.

To je zelo legitimno vprašanje in prav zato so postopki umeščanja takšnih projektov zasnovani večstopenjsko. Javno izražena podpora ali nasprotovanje v zgodnji fazi običajno ne pomeni dokončne odločitve, ampak predstavlja začetni signal, ali je smiselno projekt sploh nadaljevati in ga podrobneje preučiti.

Ključen mehanizem za to je celovita presoja vplivov na okolje (CPVO) in sprejetje OPPN. Namen tega postopka je ravno v tem, da se na podlagi strokovnih analiz – kakovosti zraka, vpliva na zdravje, prometa, hrupa, vpliva na tla in vode – preveri, ali je projekt na določeni lokaciji sploh dopusten. Če se v tem procesu izkaže, da vplivi niso sprejemljivi ali da jih ni mogoče ustrezno omiliti, ni možno nadaljevati z umeščanjem v prostor. To pomeni, da strokovni postopki dejansko predstavljajo varovalko, ki preprečuje neustrezne umestitve.

Na EIOM smo zavezani k dialogu in transparentnemu obveščanju javnosti. To bo omogočilo, da bo na voljo dovolj informacij in se bo lokalna skupnost lahko odločila na osnovi vseh pridobljenih podatkov. Tako bomo v nadaljnjih korakih pripravili vse ključne zahtevane strokovne podlage (PVO, prometne študije, tehnične rešitve) ter šele na podlagi konkretnih podatkov sprejeli končno odločitev o izvedbi projekta – po možnosti tudi z izvedbo zavezujočega referenduma.

Kar zadeva odgovornost, mora investitor dokazati, da je projekt skladen z zakonodajo, projektanti in strokovnjaki odgovarjajo za pripravljene podlage, odločevalci (lokalni in državni) prevzamejo odgovornost za izdana soglasja in dovoljenja. Zato je ključno, da so vsi postopki strokovni, neodvisni, transparentni in javno preverljivi. Prav to daje zagotovilo, da morebitna neustrezna rešitev ne more napredovati do izvedbe.

Na koncu pa velja še poudariti, da razprava, ki se odvija zdaj, ni odločanje o že potrjenem projektu, ampak del procesa, v katerem se ugotavlja, ali je tak projekt sploh primeren za konkretno okolje.

Investicija v takšen objekt je visoka , saj gre za tehnološko zahteven sistem z naprednimi napravami za čiščenje dimnih plinov, energetskimi sklopi in celotno podporno infrastrukturo, zato so začetni stroški visoki.

Vendar pa je pri takšnih projektih ključno pogledati celotno življenjsko dobo in širši ekonomski učinek, ne zgolj začetne investicije. Če primerjamo različne scenarije ravnanja z odpadki, vidimo, da poleg investicije obstajajo tudi stalni stroški izvoza odpadkov, stroški transporta, stroški odlaganja ali obdelave v tujini, ter posredni okoljski stroški.

Ko se upoštevajo vsi ti elementi, se pokaže, da je takšna investicija ekonomsko upravičena. Pomembno je tudi poudariti, da bi v primeru, da bi tak objekt že danes stal (pri planirani investicijski vrednosti), to pomenilo tako nižjo ceno ravnanja z odpadki, kot tudi nižjo ceno toplote v sistemu daljinskega ogrevanja.

Gre torej za investicijo, ki ni zgolj strošek, ampak tudi vir dolgoročnih prihrankov in stabilnosti cen. Po opravljenih ekonomskih ocenah in izvedenim investicijskem programu se investicija povrne v obdobju, krajšem od 20 let, kar je za infrastrukturo tega tipa razmeroma običajno. Poleg tega velja, da daljša kot je obratovalna doba po poplačilu investicije, oziroma krajša kot je amortizacijska doba, nižji so končni stroški za uporabnike (občane in gospodarstvo). Z drugimi besedami, ne gre samo za vprašanje vrednosti investicije v danem trenutku, ampak predvsem za vprašanje, koliko ta odločitev stane ali prihrani mestu v naslednjih 20–30 letih. Zato je ključno, da se investicija presoja celovito – kot dolgoročna infrastrukturna odločitev, ki vpliva tako na okolje kot na stabilnost cen komunalnih storitev in energije.

Potrebno se je zavedati, da vsaka naprava, ki vključuje zgorevanje, povzroča določene emisije.. Pri tem je potrebno poudariti, da so objekti za energijsko izrabo odpadkov med najstrožje reguliranimi industrijskimi napravami v Evropi, z bistveno strožjimi zahtevami kot jih ima večina drugih virov onesnaževanja.

Sodobne naprave za energijsko izrabo odpadkov imajo večstopenjske sisteme čiščenja dimnih plinov, ki odstranjujejo:

• fine delce (PM),
• težke kovine,
• kisle pline,
• dioksine in druge snovi.

Poleg same tehnologije je ključna tudi raven nadzora. Emisije se v takšnih objektih merijo neprekinjeno, 24 ur na dan, 7 dni v tednu (t. i. 24/7 monitoring). Podatki o emisijah so javno dostopni, kar pomeni najvišjo stopnjo transparentnosti in omogoča nadzor ne le regulatorjem, ampak tudi širši javnosti.

Dodatno varovalo predstavljajo avtomatski varnostni sistemi, ki pomenijo, da se naprava ob vsakem morebitnem preseganju mejnih vrednosti ali nepravilnem delovanju samodejno ustavi oziroma izklopi. To je standard, ki zagotavlja, da morebitna odstopanja nimajo dolgoročnih vplivov na okolje ali zdravje.

Tehnologija, predvsem tehnologija čiščenja dimnih plinov, se je po letu 2000 bistveno razvila. Večina sodobnih strokovnih raziskav kaže, da so ob pravilnem načrtovanju in upravljanju emisije zelo nizke in ne predstavljajo pomembnega dodatnega tveganja za zdravje prebivalcev v okolici. Vplivi so pogosto tako majhni, da jih je v praksi praktično nemogoče ločiti od drugih virov onesnaževanja, kot so promet ali individualna kurišča.

Če pogledamo širšo sliko, pa je pomembno, da takšni objekti pogosto delujejo kot del sistema daljinskega ogrevanja, kjer nadomeščajo fosilne vire energije, kot so zemeljski plin ali kurilno olje. To pomeni:

• manj uporabe fosilnih goriv,
• manj emisij toplogrednih plinov,
• pogosto tudi izboljšanje lokalne kakovosti zraka (zlasti v primerjavi z razpršenimi individualnimi kurišči).

Zato danes stroka na te objekte gleda kot na del širšega energetskega in okoljskega sistema.

Ključna ugotovitev je torej, da določena tveganja obstajajo in jih je treba resno obravnavati, vendar jih sodobna tehnologija, najstrožji standardi, stalni 24/7 nadzor in avtomatski varnostni mehanizmi učinkovito omejujejo. Ob pravilni umestitvi in upravljanju pa lahko takšen sistem prispeva k izboljšanju celotne okoljske in zdravstvene slike območja. Ob tem pa je pomembno dodati še, da bodo vsa potencialna tveganja podrobno obravnavana skozi vse nadaljnje postopke – predvsem v okviru presoje vplivov na okolje, strokovnih analiz in pridobivanja dovoljenj, kjer bo mogoče na podlagi konkretnih podatkov presoditi dejanski vpliv projekta.

Razumemo pomislek, vendar je pomembno poudariti, da tveganje za zmanjšanje recikliranja v praksi ni prisotno, saj je področje ravnanja z odpadki danes zelo jasno urejeno z evropsko in nacionalno zakonodajo.

Popolnoma se strinjamo in podpiramo vse aktivnosti, da je treba odpadke zmanjševati – in na tem področju smo v Sloveniji dejansko že naredili zelo veliko. Danes smo v Evropski uniji med vodilnimi državami pri stopnji recikliranja, kar pomeni, da sistem deluje in da občani aktivno sodelujejo.

Hkrati pa evropske smernice in zakonodaja vedno bolj pritiskajo na zmanjševanje količin preostanka odpadkov, tudi tako, da se znižuje njihova kalorična vrednost. To v praksi pomeni, da morajo sistemi zbiranja in sortiranja delovati še bolje kot danes, z več ločevanja, več recikliranja in manj uporabnega goriva v ostanku.

Kljub temu pa vedno ostane del odpadkov, ki jih ni več mogoče materialno izkoristiti. Ta preostanek lahko ali odlagamo, kar ni sprejemljivo, ali pa ga energijsko izrabimo.

Pomembno je tudi, da so projektirane količine za obrat EIOM nižje od količin odpadkov, primernih za energijsko izrabo, ki jih danes dejansko imamo. To pomeni, da naprava ni predimenzionirana in ne ustvarja potrebe po “hranjenju” z dodatnimi odpadki. Nasprotno – Slovenija in regija bosta morali količine teh odpadkov še naprej aktivno zmanjševati, da dosežemo ciljne vrednosti.

Kapaciteta obrata temelji na realnih izračunih in omejitvah:

• zakonodajno je določena zgornja meja (50.000 ton letno),
• uvoz odpadkov iz tujine ni dovoljen,
• obrat je namenjen izključno reševanju domačih potreb.

Takšen objekt mora zaradi tehnoloških razlogov delovati stabilno in neprekinjeno, vendar to ne pomeni, da zavira recikliranje – ravno nasprotno: sistemske usmeritve, zakonodaja in cilji jasno zahtevajo njegovo nadaljnje povečevanje.

Ključni poudarek je torej, da zmanjševanje in recikliranje ostajata absolutna prioriteta, naprava za energijsko izrabo pa predstavlja smiselno nadaljevanje in rešitev za tisti del odpadkov, ki ga kljub vsem naporom ne moremo več drugače uporabiti.

Pomembno je, da o projektu energijske izrabe odpadkov govorimo celovito in pošteno. Tako kot vsaka večja infrastrukturna investicija ima tudi naprava za energijsko izrabo odpadkov poleg koristi določene izzive in omejitve, ki jih je treba jasno razumeti, strokovno obravnavati in ustrezno obvladovati.

Eden najpogosteje izpostavljenih vidikov so emisije v zrak. Čeprav so pri sodobnih napravah te emisije strogo omejene, neprekinjeno nadzorovane in praviloma nizke, ostajajo pomembna tema javnega interesa. Prav zato takšne naprave delujejo pod najstrožjimi evropskimi okoljskimi standardi, z rednim monitoringom in nadzorom pristojnih institucij. Ključno je, da so podatki o delovanju in emisijah javno dostopni ter transparentno predstavljeni.

Drugi pomemben vidik so ostanki po procesu sežiga, predvsem pepel in žlindra. Te materiale je treba ustrezno obdelati, varno upravljati ter po potrebi odložiti ali uporabiti v skladu z veljavnimi predpisi. Gre za običajen del procesa, ki pa zahteva dodatne postopke, infrastrukturo in nadzor.

Pomemben je tudi finančni vidik. Naprave za energijsko izrabo odpadkov predstavljajo večjo infrastrukturno investicijo z visokimi začetnimi stroški, zato zahtevajo dolgoročno načrtovanje, stabilno upravljanje in jasno ekonomsko upravičenost.

Pogosto se odpira tudi vprašanje dolgoročne vezanosti na določeno količino odpadkov. Zato je bistveno, da je zmogljivost naprave premišljeno načrtovana in usklajena s cilji zmanjševanja nastajanja odpadkov, recikliranja ter prehoda v krožno gospodarstvo. Takšne naprave ne smejo predstavljati ovire za doseganje okoljskih ciljev, temveč morajo dopolnjevati celovit sistem ravnanja z odpadki.

Posebej pomemben je družbeni in prostorski vidik. Takšni projekti pogosto sprožajo pomisleke lokalnega prebivalstva glede vplivov na zdravje, kakovost bivanja in prostor. Ti pomisleki so legitimni in jih je treba obravnavati resno, odprto in strokovno. Sprejemljivost projekta v lokalnem okolju je eden ključnih dejavnikov njegove dolgoročne uspešnosti.

S tem je tesno povezano tudi zaupanje javnosti. Če komunikacija ni pravočasna, jasna in transparentna ali če imajo ljudje občutek, da niso vključeni v proces odločanja, lahko hitro pride do nezaupanja, ne glede na dejanske vplive projekta. Zato so odprto komuniciranje, dostopnost informacij, javne predstavitve in vključevanje javnosti bistveni del celotnega postopka.

Negativni vidiki torej obstajajo, vendar so danes dobro poznani, tehnično obvladljivi in strogo regulirani. Prav zato postopki umeščanja takšnih objektov vključujejo obsežne strokovne analize, presoje vplivov na okolje in zdravje ter številne možnosti za sodelovanje javnosti.

Ključno je, da je projekt načrtovan odgovorno, v skladu z najvišjimi strokovnimi standardi ter v odprtem dialogu z lokalnim okoljem. Le na ta način je mogoče sprejemati informirane odločitve in graditi zaupanje, ki je temelj uspešne izvedbe vsakega tako pomembnega projekta.

Načelo 6R je temelj krožnega gospodarstva in v celoti se strinjamo, da mora biti na prvem mestu. Vse te aktivnosti – zmanjševanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, popravila, odgovorno ravnanje – aktivno podpiramo in jih tudi že izvajamo skozi različne programe ozaveščanje in obveščanja in skozi celoten proces zbiranja in obdelave odpadkov tudi na terenu. ,

Popolnoma se strinjamo in podpiramo vse aktivnosti, da je treba odpadke zmanjševati – in na tem področju smo v Sloveniji dejansko že naredili zelo veliko. Danes smo v Evropski uniji med vodilnimi državami po stopnji recikliranja, kar pomeni, da sistem deluje in da občani aktivno sodelujejo.

Vendar pa realno tudi v najbolj učinkovitih sistemih vedno ostane del odpadkov, ki jih ni več mogoče materialno izkoristiti. Ta preostanek lahko ali odlagamo, kar ni sprejemljivo, ali pa ga energijsko izrabimo.

Pomembno je tudi poudariti, da zakonodaja in nove evropske smernice dodatno spodbujajo še boljše ločevanje, saj zmanjšujejo dovoljeno kalorično vrednost preostanka odpadkov. To pomeni, da morajo sistemi zbiranja postajati še učinkovitejši, z več recikliranja in manj energijsko uporabnega materiala v ostanku.

Kar zadeva vprašanja uvoza, je potrebno poudariti, da uvoz odpadkov za takšen obrat ni predviden in zakonodaja tovrstne prakse prepoveduje. Obrat je namenjen izključno reševanju domačih potreb, ne ustvarjanju dodatnega trga za odpadke.

Poleg tega je ključno dejstvo, da so projektirane količine nižje od količin odpadkov, primernih za energijsko izrabo, ki jih danes dejansko imamo. To pomeni, da naprava ni predimenzionirana, ne ustvarja potrebe po dodatnih odpadkih, Slovenija bo morala količine teh odpadkov še naprej zmanjševati, da doseže cilje.

Gre torej za jasno zaporedje, najprej zmanjševanje, nato ponovna uporaba in recikliranje  in šele na koncu energetska izraba preostanka.

Pomembno torej je, da projekt ni v nasprotju z načelom 6R, ampak ga dopolnjuje. Naprava za energetsko izrabo ne nadomešča prizadevanj za zmanjšanje odpadkov, temveč predstavlja rešitev za tisti del, ki ga kljub vsem naporom ne moremo več drugače uporabiti, ob jasno postavljenih zakonodajnih omejitvah in ciljih.

Prometni vpliv je eden ključnih vidikov projekta in se ga obravnava zelo resno. Pomembno je poudariti, da osnovne prometne analize že obstajajo in so objavljene na spletni strani eiom.si. Izdelane so bile v okviru strokovnih podlag ter podlag za utemeljitev lokacije ter v fazi priprave OPPN in okoljskega poročila in se bodo v naslednjih fazah še dodatno nadgradile in podrobno preverile v okviru presoje vplivov na okolje in projektiranja.

Na podlagi teh analiz je bila izbrana lokacija, ki se je izkazala kot optimalna tudi z vidika prometne dostopnosti. Predvidena lokacija leži:

• na robu mesta,
• v neposredni bližini avtocestnega križa (A1) in obvoznice,
• in na območju, ki je že danes namenjeno podobnim dejavnostim.

Ključno pri načrtovanju transporta je, da se promet usmerja na glavne prometne povezave in se v največji možni meri izogne vožnji skozi strnjena naselja. Pri tem je pomemben tudi konkreten podatek, da je glavni vhod na lokacijo predviden s Tržaške ceste, ki je neposredno povezana s hitro cesto, avtocesto in mestno obvoznico. To pomeni, da imajo tovorna vozila neposredno povezavo na državno cestno omrežje in ni potrebe po vožnji skozi lokalne ulice.

Pomembno je tudi razumeti obstoječe stanje. Na tej lokaciji že danes poteka dovoz odpadkov v sortirnico odpadkov. Razlika je v tem, da se danes ti odpadki po obdelavi ponovno naložijo in odvažajo v tujino na energijsko izrabo. Z vzpostavitvijo naprave za energijsko izrabo ta del transporta skoraj v celoti odpade, odpadki se obdelajo na isti lokaciji, skupno število voženj se lahko celo zmanjša.

Dodatna prednost lokacije je tudi železniška dostopnost. Do območja vodi industrijski (slepi) tir, kar pomeni, da se poleg cestnega prevoza aktivno analizira tudi možnost dovoza dela odpadkov po železnici. To je pomemben potencial za dodatno razbremenitev cestnega prometa.

Študije prav tako kažejo, da je bila prometna dostopnost eden ključnih kriterijev pri izboru lokacije, skupaj z bližino virov odpadkov in možnostjo vključevanja v obstoječo infrastrukturo.

Zdravstvene stroke nikakor ne ignoriramo. Vključena v sam temelj vseh postopkov, ki spremljajo takšen projekt. Vsaka takšna investicija lahko napreduje samo, če so vplivi na zdravje ljudi strokovno preverjeni, ocenjeni in znotraj zakonsko določenih meja. To ni stvar odločitve posameznika ali politike, ampak jasno določen sistem, ki ga mora projekt prestati.

Zdravstveni vidik se obravnava že v zgodnjih fazah, ko se ocenjuje primernost lokacije, kasneje pa še bistveno podrobneje v okviru presoje vplivov na okolje. Tam se analizirajo vsi ključni vplivi, od kakovosti zraka do morebitnih dolgoročnih učinkov na zdravje ljudi. Pri tem sodelujejo specializirane institucije in strokovne organizacije, ki delujejo neodvisno od investitorja in odločevalcev. Brez pozitivnih strokovnih mnenj projekt ne more pridobiti potrebnih dovoljenj.

Ob tem se zavedamo, da formalni postopki sami po sebi niso vedno dovolj za občutek zaupanja. Zato želimo, da je vključevanje zdravstvene stroke širše in bolj vidno. V nadaljevanju procesa je predvideno sodelovanje različnih strokovnjakov v projektnih skupinah, kjer se povezujejo področja okolja, zdravja, energetike in prometa. Na ta način se zagotavlja celostna obravnava projekta in medsebojno preverjanje vseh ključnih vidikov.

Zelo pomemben del procesa so tudi javne obravnave. Na teh bodo predstavljene vse študije, analize in izsledki, tudi tisti, ki se nanašajo na zdravje ljudi. Javnost, strokovnjaki in nevladne organizacije bodo imeli možnost postavljati vprašanja, podajati pripombe in sodelovati v razpravi.

Gre za eno ključnih vprašanj sodobnega ravnanja z odpadki. Dejstvo je, da tudi v najbolj razvitih sistemih, kjer so ločeno zbiranje, ponovna uporaba in recikliranje na zelo visoki ravni, vedno ostane določen delež odpadkov, ki jih ni več mogoče materialno izkoristiti.

Za ta del odpadkov danes v praksi alternativ izvozu praktično ni. Odlaganje na odlagališčih ni več sprejemljivo, saj povzroča dolgoročne okoljske in zdravstvene vplive, poleg tega pa je tudi zakonodajno vse bolj omejeno. Zato vse razvite države uporabljajo enako logiko, da je ta preostanek treba energijsko izrabiti.

Pomembno je poudarit, da danes tega problem ne rešujemo doma, temveč z izvozom odpadkov v tujino.

To pomeni, da danes:

• odpadke prevažamo na dolge razdalje,
• jih druge države energijsko izrabijo,
• tam pridobijo toploto in električno energijo,
• mi pa za to storitev plačamo.

Hkrati se v zadnjem obdobju razmere zaostrujejo. Trg prevzema odpadkov v tujini postaja vedno bolj omejen, kapacitete so zasedene, cene rastejo. Posledica je, da se odpadki začnejo kopičiti na lokacijah zbiranja in obdelave, kar povečuje tveganja, tudi za samovžige in vplive na zdravje ljudi.

Zato je pomembno razumeti, da to ni vprašanje prihodnosti, ampak sedanjosti. Problem obstaja že danes, le da ga trenutno v reševanje prepuščamo/prelagamo drugim državam, ki iz tega hkrati tudi ustvarjajo korist (plačilo + energija).

Zato se poudarja, da je pomembno k projektu pristopiti pravočasno. Ne zato, ker bi šlo za “novo idejo”, ampak zato, ker:

• rešujemo že obstoječ problem,
• zmanjšujemo odvisnost od tujine,
• in omogočamo, da koristi ostanejo doma (energija, stabilnejši stroški).

Zato govorimo o celovitem sistemu. Zmanjševanje in recikliranje ostajata absolutna prioriteta, vendar pa za tisti del, ki ga ni mogoče drugače uporabiti, danes realne alternative izvozu ali energijski izrabi ni.

Trditev, da se objekti za energijsko izrabo odpadkov v Skandinaviji “zapirajo”, ne drži povsem. V resnici gre za bistveno bolj kompleksen razvoj sistema.

Skandinavske države  sodijo med najbolj napredne v Evropi na področju ravnanja z odpadki. Prav te države so bile pionirji pri uvajanju energijske izrabe odpadkov in imajo danes zelo razvit sistem, kjer se odpadki skoraj ne odlagajo več. Tovrstni objekti so tam že desetletja ključni del kombinacije recikliranja, zmanjševanja odpadkov in energetike, predvsem v povezavi z daljinskim ogrevanjem mest.

Kar se danes dogaja, ni “zapiranje zaradi neuspešnosti”, ampak nadaljnji razvoj sistema. Države povečujejo delež recikliranja, izboljšujejo ločevanje in zmanjšujejo nastajanje odpadkov. Posledično se dolgoročno pričakuje, da bo količina preostanka nekoliko manjša, zato se razmišlja o optimizaciji in prilagajanju kapacitet. V posameznih primerih to pomeni prilagoditve obratov ali zmanjševanje določenih zmogljivosti, ne pa opuščanje tehnologije. Hkrati mnogi obrati še naprej normalno delujejo in predstavljajo osnovni steber sistema ravnanja z odpadki.

Zelo pomembno je razumeti, da tudi najbolj napredni sistemi, ki imajo vrhunsko recikliranje, še vedno potrebujejo rešitev za preostanek odpadkov. Ta del se v Skandinaviji še vedno energijsko izrablja – enako kot drugod po Evropi.

Torej ne gre za to, da bi Skandinavija opuščala tovrstno tehnologijo izrabe odpadkov, ampak da izboljšuje ravnotežje v sistemu. Več recikliranja, manj odpadkov in hkrati ohranjanje energijske izrabe za tisti del, ki ga ni mogoče drugače uporabiti.

To je pravzaprav enak model, ki ga zasleduje tudi EU kot celota: najprej zmanjševanje, nato ponovna uporaba in recikliranje, na koncu pa energijska izraba preostanka kot uveljavljena in preverjena rešitev.

Razumemo, da je pri tako občutljivi temi vprašanje zaupanja zelo pomembno. Namesto polemike ali nasprotovanja mnenjem je ključno, da razpravo gradimo na preverljivih podatkih, merljivih dejstvih in strokovnih analizah.

Pri takšnih projektih ne gre za to, da bi nekdo enostransko “trdil”, kakšni so vplivi. Nasprotno, vsi vplivi na zdravje ljudi se morajo dokazati v formalnih postopkih, ki so jasno določeni z zakonodajo. To vključuje predvsem postopke umeščanja v prostor in celovito presojo vplivov na okolje (CPVO/PVO), kjer se sistematično analizirajo vsi možni vplivi: od kakovosti zraka do dolgoročnih učinkov na zdravje ljudi.

Ti postopki niso zgolj formalnost, ampak ključna varovalka. Če se pokaže, da vplivi niso sprejemljivi ali da jih ni mogoče ustrezno obvladati, se projekt ne more nadaljevati. V presoje so vključene strokovne institucije, ki delujejo neodvisno in na podlagi znanstvenih metod.

Pomemben del zaupanja pa je tudi transparentnost. Emisije in vplivi takšnih objektov se ne spremljajo samo enkrat, ampak stalno – z merjenjem, ki je dostopno javnosti. Poleg tega so predvideni neodvisni nadzori in možnost vpogleda v podatke, kar pomeni, da lahko vsak preveri dejansko stanje.

Prometna študija je pomemben del projekta, saj vključuje analizo obstoječega prometa, oceno dodatnih obremenitev ter predlog konkretnih ukrepov za njihovo obvladovanje, kot so optimizacija dostopnih poti ter zmanjševanje vplivov na okolje in prebivalce.

Pomembno pa je poudariti, da prometna študija ni edini dokument. Tak projekt spremlja več različnih strokovnih podlag, ki skupaj obravnavajo vse ključne vplive na prostor, okolje in ljudi. Prometni vpliv je eden ključnih vidikov projekta in se ga obravnava zelo resno, zato osnovne prometne analize že obstajajo in jih je moč najti na spletni strani eiom.si. Izdelane so bile v okviru strokovnih podlag za izbor in utemeljitev lokacije. Te analize se bodo v nadaljnjih fazah še dodatno nadgradile in podrobno preverile v okviru presoje vplivov na okolje in projektiranja.

Na podlagi teh analiz je bila izbrana lokacija, ki se je izkazala kot optimalna tudi z vidika prometne dostopnosti. Nahaja se na robu mesta, v neposredni bližini avtocestnega križa (A1), obvoznice in hitre ceste ter na območju, ki je že danes namenjeno podobnim dejavnostim. Ključno načelo pri načrtovanju je, da se promet usmeri na glavne prometne povezave in se v največji možni meri izogne vožnji skozi strnjena naselja.

Pomemben konkreten podatek je, da je glavni vhod na lokacijo predviden iz Tržaške ceste, ki ima neposredno povezavo na hitro cesto, avtocesto in mestno obvoznico. To pomeni, da imajo tovorna vozila neposreden dostop do državnega prometnega omrežja in ni potrebe po vožnji skozi lokalne ulice.

Pri razumevanju prometnega vpliva je pomembno tudi izhodiščno stanje. Na tej lokaciji že danes poteka dovoz odpadkov v sortirnico, kar pomeni, da promet ni nov pojav. Ključna razlika pa je, da se danes ti odpadki po obdelavi ponovno nalagajo in odvažajo v tujino. Z vzpostavitvijo naprave za energijsko izrabo se ta del transporta skoraj v celoti odpravi, saj se odpadki obdelajo na isti lokaciji, kar pomeni, da se lahko skupno število voženj celo zmanjša.

Dodatna pomembna prednost lokacije je tudi železniška dostopnost, saj do območja vodi industrijski (slepi) tir. Zato se poleg cestnega prevoza analizira tudi možnost dovoza dela odpadkov po železnici, kar predstavlja dodaten potencial za razbremenitev cestnega prometa.

Naš pristop pa je celostno transparenten. Vsi ključni dokumenti, ki so pomembni za odločanje in imajo vpliv na okolje, okolico in prebivalce, vključno s prometno študijo, presojo vplivov na okolje in drugimi strokovnimi podlagami, bodo javno dostopni na spletni strani projekta (eiom.si).

S tem želimo zagotoviti, da lahko vsak preveri podatke, razume predlagane rešitve in aktivno sodeluje v razpravi. Hkrati bodo vsi dokumenti predstavljeni tudi v okviru javnih obravnav, kjer bo mogoče postavljati vprašanja, podajati pripombe in sodelovati v procesu odločanja.

V praksi velja, da so v večini slovenskih mest, tudi v Mariboru, na sistem daljinskega ogrevanja trenutno pretežno priključeni večstanovanjski objekti (bloki). Danes je na sistem daljinskega ogrevanja v Mariboru namreč priključenih 10 individualnih hiš. To izhaja iz same zasnove sistema, ki je bil v preteklosti načrtovan predvsem za večje gostote odjema, kjer je tak način ogrevanja energetsko in ekonomsko najbolj učinkovit.

V Mariboru je na sistem daljinskega ogrevanja trenutno priključenih več kot 14.000 stanovanj in več kot 200 poslovnih objektov, kar potrjuje, da je jedro sistema predvsem urbano, z večjo koncentracijo odjemalcev.

Ko govorimo o “individualnih kotlovnicah” oziroma individualnih sistemih ogrevanja, pa je treba pojasniti, da se v tem kontekstu pogosto misli predvsem na manjše sisteme, ki se danes ogrevajo z lastnimi kotlovnicami na plin ali kurilno olje. Velik del teh sistemov je starejših, energetsko manj učinkovitih in tudi z vidika emisij manj primernih za prihodnost.

To pa ne pomeni, da individualne hiše niso vključene ali zanimive za sistem. Nasprotno – strateški dokumenti jasno predvidevajo, da se bo sistem v prihodnje širil, tudi na objekte, ki danes uporabljajo individualna kurišča (plin, kurilno olje, trda goriva ipd.).

Ključen trend razvoja je postopno priključevanje novih objektov, nadomeščanje individualnih kotlovnic in pogosto manj učinkovitih kurišč, širitev omrežja tam, kjer je to tehnično in ekonomsko smiselno.

Pri tem je pomembno poudariti, da priklop individualnih hiš ni vedno samoumeven ali smiseln, saj je odvisen od oddaljenosti od omrežja, gostote pozidave in stroškov priključitve.

Kakovost zraka se meri na več ravneh in z različnimi sistemi, ki skupaj zagotavljajo celovito sliko stanja v prostoru. Osnova so državne in lokalne merilne postaje, ki uporabljajo referenčne merilne naprave za spremljanje ključnih onesnaževal, kot so delci PM10 in PM2.5, dušikovi oksidi (NOx), žveplov dioksid (SO₂), ogljikov monoksid (CO) ter drugi parametri. Za specifične snovi, kot so dioksini ali težke kovine, se izvajajo tudi dodatne, namenske meritve.

Poleg obstoječega državnega sistema (npr. ARSO) in merilnih naprav, ki jih upravlja Mestna občina Maribor, pa se merjenje že izvaja tudi v okviru samega projekta. Trenutno sta na območju že nameščeni dve dodatni merilni napravi:

• ena neposredno na lokaciji načrtovanega objekta,
• druga na območju Energetike Maribor.

Poleg tega je v uporabi tudi sistem SODAR (SODDAR) na območju severnega dela mariborskega letališča, ki omogoča spremljanje gibanja zraka in atmosferskih razmer. To je pomembno predvsem za razumevanje širjenja morebitnih emisij in vplivov na okolje.

Pomembno je poudariti, da ARSO in Mestna občina Maribor že danes upravljata več dodatnih merilnih mest po mestu, kar pomeni, da obstaja razvejano in dolgoročno vzpostavljeno omrežje spremljanja kakovosti zraka.

Ključno pri tem je, da se ne spremlja samo trenutno stanje, ampak tudi nično stanje pred projektom, vplive med obratovanjem in dolgoročne trende. Vsi ti podatki so praviloma javno dostopni, kar omogoča transparenten vpogled v kakovost zraka tako za strokovnjake kot za širšo javnost.

Pri večjih in zahtevnih projektih, kot je ta, je realno pričakovati, da postopki umeščanja v prostor, pridobivanje mnenj, presoja vplivov na okolje in izdaja okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) lahko trajajo več let. Gre za kompleksne postopke, z mnogimi varovalkami, kjer sodeluje veliko deležnikov in kjer je treba zelo natančno preveriti vse vplive na okolje in zdravje ljudi.

Prav zato se tega že od začetka zavedamo in projekt tako tudi načrtujemo. Časovnica je zastavljena realno in odgovorno. Gradnja objekta, tudi v primeru, če bodo izpolnjeni vsi pogoji in obstaja soglasje javnosti, ni predvidena pred letom 2031. To pomeni, da so dolgoročni postopki že vnaprej upoštevani in vključeni v razvojni načrt.

V EIOM si seveda želimo, da bi ti postopki potekali brez zapletov, vendar je treba razumeti, da je zahtevnost takšne investicije velika. Gre za projekt, ki mora izpolnjevati najstrožje okoljske, zdravstvene in tehnične standarde, zato je čas, ki je namenjen presojam, dejansko tudi varovalo za kakovost odločanja.

Ključno pa je, da ta čas ne pomeni “čakanja na projekt”. Ravno nasprotno, v tem obdobju je pomembno, da nadaljujemo z izboljševanjem ločenega zbiranja in recikliranja, optimiziramo obstoječe sisteme ravnanja z odpadki in pripravljamo vse strokovne podlage, ki bodo omogočile informirano odločitev.

Ravnanje z odpadki je urejeno na način, da je vsako dolžan zagotoviti ustrezno ravnanje z odpadki v skladu s predpisi. To vključuje tudi obvezno ločeno zbiranje komunalnih odpadkov na samem mestu nastanka. V praksi to pomeni, da mora biti embalaža ločeno zbrana, običajno v rumenih vrečah ali zabojnikih, kot to določa lokalni sistem zbiranja.

Ločeno zbiranje ni stvar izbire ali dobre volje, ampak je zakonska obveznost, ki izhaja iz evropske zakonodaje, predvsem iz Direktive o odpadkih (2008/98/ES), ter iz slovenske zakonodaje, kot so Uredba o odpadkih in drugi podzakonski akti. Ti jasno določajo:

• da mora povzročitelj odpadkov odpadke ločevati na mestu nastanka,
• da mora organizator dejavnosti zagotoviti ustrezne pogoje (zabojnike, infrastrukturo),
• in da se morajo odpadki oddati v ustrezne tokove (embalaža, biološki odpadki, mešani odpadki itd.).

Pri organiziranih dejavnostih, kot je npr. oddajanje piknik prostorov, je odgovornost še večja, saj gre za organizirano zbiranje večjih količin odpadkov. Upravljavec mora zagotoviti jasna navodila, fizične pogoje za ločevanje in tudi osnovni nadzor nad pravilnim ravnanjem.

Ključno pri tem pa je naslednje: učinkovit nadzor in pravilno ločevanje neposredno zmanjšujeta količino mešanih komunalnih odpadkov. Če ločevanje ni ustrezno, se povečuje količina preostanka, ki ga ni več mogoče reciklirati, kar vpliva na slabše rezultate recikliranja, večje količine odpadkov za nadaljnjo obdelavo in višje stroške za celoten sistem.

Zato je treba zelo jasno poudariti, da temelj sistema ravnanja z odpadki ni energijska izraba, ampak pravilno ločevanje na izvoru. Energijska izraba pride na vrsto šele na koncu, za tisti del odpadkov, ki ga kljub pravilnemu ravnanju ni mogoče drugače uporabiti.

Takšni primeri zato niso vprašanje tehnologije ali sistemskih rešitev, ampak predvsem vprašanje doslednega izvajanja zakonodaje in nadzora v praksi, kar je ključno za delovanje celotnega sistema.

Gre za poenostavljeno trditev, ki zahteva dodatno interpretacijo. Evropska unija sicer daje prednost preprečevanju nastajanja odpadkov, ponovni uporabi in recikliranju, kar je temelj krožnega gospodarstva. Posledično so pogoji za financiranje projektov energijske izrabe odpadkov bistveno strožji kot v preteklosti.

Vendar pa to nikakor ne pomeni, da financiranje, vsaj v določenem delu, ni več možno. Evropski skladi takšnih projektov ne izključujejo, temveč jih presojajo skozi širši kontekst okoljskih in energetskih ciljev. Ključno je, da projekt:

• ne ovira povečevanja recikliranja,
• je pravilno dimenzioniran (ne ustvarja potrebe po dodatnih odpadkih),
• rešuje realni preostanek odpadkov,
• in hkrati prispeva k širšim ciljem, kot so zmanjšanje emisij in večja energetska učinkovitost.

Pomembno je razumeti tudi širšo usmeritev evropskih skladov. Ti so danes izrazito usmerjeni v razogljičenje, spodbujanje obnovljivih virov energije (OVE), zeleni prehod in energijsko učinkovitost, zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv.

In prav tukaj je ključna povezava. Projekt EIOM te cilje neposredno podpira, predvsem z vključevanjem v sistem daljinskega ogrevanja, kjer nadomešča fosilna goriva in omogoča večji delež nizkoogljičnih virov ter odvečne toplote v sistemu.

Ob tem je pomembno poudariti tudi dejansko stanje v Evropi. V praksi se v nekaterih državah še vedno gradijo novi obrati za energijsko izrabo, ti projekti pa so lahko podprti tudi z evropskimi ali povezanimi finančnimi mehanizmi, če izpolnjujejo zahtevane pogoje.

Po razpoložljivih informacijah se v nekaterih državah ravno zdaj zaključujejo razpisi za dodelitev sredstev, ki lahko vključujejo tudi projekte energijske izrabe odpadkov, seveda pod pogojem, da so skladni z okoljskimi cilji EU.

Gre za enega ključnih strokovnih poudarkov in odločitev projekta. Naprava ni dimenzionirana na trenutne količine, temveč na realni preostanek odpadkov in pod trenutno ravnjo teh količin in skladno z napovedmi ministrstva ter EU, da se bo količina tega dela odpadkov (morala) zmanjševala.

Danes je dejstvo, da je v Sloveniji in širši regiji količin odpadkov, primernih za energijsko izrabo, več, kot jih predvideva načrtovana kapaciteta obrata. To pomeni, da projekt ni predimenzioniran, ne ustvarja potrebe po dodatnih odpadkih in ne generira pritiska na uvoz.

Ravno nasprotno, takšna zasnova pomeni, da bomo morali tudi v prihodnje aktivno zmanjševati količine preostanka odpadkov, še izboljšati ločevanje in recikliranje ter slediti evropskim ciljem hierarhije ravnanja z odpadki.

Kapaciteta je torej načrtovana konzervativno in razvojno odgovorno, z jasno upoštevanimi trendi zmanjševanja nastajanja odpadkov, (še) boljšega ločevanja in zniževanja kalorične vrednosti preostanka.

Pomembno je tudi poudariti, da so te usmeritve že vključene v nacionalne in evropske politike, kar pomeni, da se količine odpadkov, primernih za energijsko izrabo, v prihodnje ne bodo povečevale, ampak zmanjševale in temu je projekt prilagojen. Zaradi vsega navedenega projekt ni zasnovan predimenzionirano, ampak je predvidena terminčna obdelava odpadkov manjša od dejanskih količin, ki jih imamo danes. To pomeni tudi zelo pomembno posledico, da takšna naprava ne zavira recikliranja, ampak zahteva, da se na tem področju še naprej izboljšujemo, da bomo dolgoročno dosegli cilje in količine dodatno zmanjšali.

V tej fazi projekta je pomembno razumeti, da končna cena še ni dokončno znana, saj se oblikuje postopno skozi razvoj projekta. Investicijski program že danes daje strokovno utemeljeno in kar se da natančno ekonomsko oceno, vendar se bodo pravi stroški dokončno določili šele v kasnejših fazah, ob podrobnejšem projektiranju, dokončni izbiri tehnologije, izvedbi javnih razpisov in pogajanjih z izvajalci.

Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov znaša ocenjena investicijska vrednost projekta približno 90,8 milijona EUR (brez DDV) v stalnih cenah. Gre za strokovno pripravljeno oceno, ki temelji na študiji izvedljivosti, primerljivih projektih in informativnih ponudbah, pri čemer je uporabljen tudi konzervativen pristop zaradi negotovosti na trgu.

Pomembno pa je poudariti, da se lahko dejanska končna cena še spremeni, saj bo odvisna od:

• izbire končne tehnologije,
• razmer na trgu (gradbeništvo, oprema),
• inflacije,
• in konkretnih ponudb izvajalcev.

Glede financiranja projekt temelji na kombiniranem modelu, ki je značilen za tovrstno javno infrastrukturo. Ključni vir so plačila za storitev ravnanja z odpadki, ki jih že danes plačujemo v okviru komunalnih storitev, pomemben del pa predstavljajo tudi prihodki od prodaje toplote in električne energije. Pri tem je pomembno poudariti da je celoten strošek investicije, zmanjšan za prihodke od toplote in električne energije, že v osnovi upoštevan v ceni do uporabnikov. Sistem oblikovanja cen je reguliran in že v izhodišču temelji na logiki, da se od skupnih stroškov odštejejo vsi prihodki, ki jih projekt ustvari. Zato je ključno razumeti naslednje. Če bi tak objekt, ob tej investicijski vrednosti, stal že danes, bi to pomenilo nižjo ceno ravnanja z odpadki in hkrati nižjo ceno toplote v sistemu daljinskega ogrevanja.

To pomeni, da projekt ni zgolj strošek, ampak tudi vir prihodkov in stabilizator cen, ki dolgoročno zmanjšuje izpostavljenost trgu, tako pri odpadkih kot pri energiji.

Pomemben podatek iz investicijskega programa je tudi, da se investicija po ocenah povrne v približno 19 letih, kar za infrastrukturni projekt tega tipa pomeni dolgoročno finančno vzdržnost.

Takšna pobuda naslavlja enega ključnih problemov razprave, razumevanje, kaj dejansko pomeni “preostanek odpadkov”.

V teoriji vsi govorimo o ločevanju, recikliranju in zmanjševanju odpadkov, v praksi pa večina ljudi nikoli ne vidi, kaj se z odpadki zgodi po tem, ko jih odložimo v zabojnik. Prav obiski regijskih centrov za ravnanje z odpadki lahko to razliko zelo nazorno pokažejo.

Ko ljudje vidijo dejanski proces na terenu, postane jasno kako poteka sortiranje, kako se izloči tisto, kar je še mogoče reciklirati in predvsem, kakšen delež odpadkov na koncu ostane kot preostanek MKO.

Ta preostanek ni nekaj abstraktnega, gre za mešanico materialov, ki jih ni več mogoče ločeno predelati, pogosto zaradi onesnaženosti, sestave ali ekonomskih omejitev. Prav ta del je danes predmet izvoza in energijske izrabe v tujini.

Takšni ogledi imajo več pomembnih učinkov. Najprej bistveno povečajo razumevanje, zakaj ločevanje sploh ni dovolj in zakaj vedno ostane določen delež odpadkov. Hkrati pa pokažejo, kako zelo je kakovost ločevanja odvisna od ravnanja posameznika, saj slabo ločevanje neposredno povečuje količino preostanka.

Z vidika širšega sistema je takšna pobuda zelo smiselna tudi zato, ker zmanjšuje nerazumevanje v javnosti, omogoča razpravo na podlagi dejstev, ne predpostavk in povečuje odgovornost posameznika za lastne odpadke.  Prav zato takšne aktivnosti ne bi smele biti izjema, ampak del rednega ozaveščanja, bodisi za šole, strokovno javnost ali širšo populacijo.